Okroglo in špičasto iz moje garaže

 

Izšla je moja druga knjiga. Tako kot prvo je tudi to izdala založba Volosov Hram iz Maribora. Knjiga je, če še ni pa bo na voljo v večini knjižnic. Lahko jo boste tudi kupili v internetni prodaji založbe. 

Takole je zapisala lektorica Lučka Zorko v spremni besedi k knjigi

Okroglo in špičasto iz moje garaže je zbir razmislekov, refleksij in misli, podkrepljen s zabavnimi in malo manj zabavnimi prigodami iz življenja. Njihov avtor, podjetnik Jože Štupar, ki je leta 2019 izdal svoj prvenec – zbirko pripovedi O medvedjem žolču in druge prigode – je tokrat ubral nekoliko bolj refleksivno, esejistično pot. Razmisleki in prigode so spisani v prvi osebi, in sicer pripovedovalec razmišlja in piše o svetu in svojem odnosu do njega skozi ustvarjanje najrazličnejših izdelkov v svoji delavnici, pravzaprav garaži. Njihov namen je osmišljanje lastnega obstoja, čista ustvarjalnost mislečega in kreativnega človeka, ki ne želi do konca svojega bivanja le presedeti ob vrčku piva (čeprav se ga tudi ne brani, a šele, ko uresniči delo, ki si ga je zadal za tisti dan, ali kot odmor med delom).

Gre za razmišljanja o sodobnem svetu, o smeri razvoja sodobne družbe in o odnosu nekoga, ki je vse življenje ustvarjal lastne ideje in iz tega zgradil uspešno podjetje. Iz razmislekov lahko kritično pogledamo na tiste vidike naše družbe, ki so tekom časa pričeli izgubljati na moči, saj lahko resnično kritično pogledamo samo z distance, ki pa je vselej čas. In ravno čas, v obliki simbola ure, je tisto, s čimer se preko ustvarjanja izdelkov ustvarjalec vselej znova ukvarja. Pripovedovalec je v penzionu, torej ima velik del poti že za sabo in lahko primerja ta čas in tistega pred njim, lahko pa iz tega sklepa tudi na tistega, ki sledi. Žal napovedi niso optimistične, a pripovedovalec se vsebine kljub temu ne loteva s pesimistične pozicije, ampak zaobjame temo tudi z neko mero humorja, cinizma, ironije in tudi upanja. A upanje ni dovolj, poziva nas tudi k akciji – in akcija pomeni ponoven vzpon vrednot in prebujenje zdrave pameti in zdravega razuma, ki ju – to pa ugotavlja tudi marsikdo med nami – vse bolj primanjkuje. Pomeni kritično pogledati nevarnosti in pasti sodobne družbe: vse bolj poneumljene in skorumpirane medije, vse večjo nepreglednost informacij, vse večjo nesmiselnost vrednotenja posameznih družbenih vlog, vse bolj neracionalno, neekonomično trošenje resursov, vse bolj brezglavo proizvajanje smeti, vse hitrejši tempo trošenja denarja, nevarnost umetne inteligence in pretirane odvisnosti od tehnologije in družbenih medijev, odvisnost od nazivov, znamk in obsedenost s prestižem ter vse bolj pešajoče osnovne človeške vrednote, ki so tisočletja držale civilizacijo in kulturo toliko stabilno, da ni razpadla. Gre za dobesedni razpad ustvarjalnega in razmišljujočega človeka ter njegovo odvisnost od vsega mogočega, le od soseda več ne.

Krize so bile in bodo. Toda kriza, v katero zahaja Evropa, njen človek in njeno gospodarstvo, je tokrat daljnosežnejša od drugih. Pripovedovalec, ki v svoji garaži za osmišljanje lastnega obstoja in v veselje vnukom izdeluje mehanizirane kovinske kolibrije, lesene avtomobilčke, ure življenja, skulpture, študije človeka, živali in stroja, preko svojih izdelkov išče odgovore na svoja, tudi filozofska vprašanja o smislu življenja in bivanja, o času, o samem sebi ter o smeri, v katero gre evropski človek. Najbolj temeljito predstavljen izdelek je ura življenja, katere postaje se vklapljajo in prizori oživljajo pred opazovalcem ter mu kažejo ogledalo njegovega življenja, hkrati pa ga postavljajo pred vprašanja, s katerimi se je ob njihovem ustvarjanju ukvarjal njihov kreator. Ta kreator pa v končni fazi postavi pod vprašaj tudi samega sebe: kdo sem? Sem le nekdo, ki se ne more umiriti in se, sebi v veselje, popoldne igra v garaži, ali sem umetnik, nekdo, ki s svojimi izdelki postavlja pred človeka nekaj, kar me presega? Sem istočasno spraševalec in odgovarjajoči, sem morda tudi vizionar, napovedovalec prihodnosti? Kljub temu, da ta vizionar zadnjega stavka svoje nove knjige ne postavi nič kaj optimistično, lahko upamo, da se bo evropski človek vmes (časa nima več veliko) toliko prebudil, da bo izvedel samoočiščenje (kar je tudi naslov ene izmed skulptur), se ustavil, umiril, si v oprano glavo spet vstavil lastno zdravo pamet in zajezil usodo, proti kateri neslišno drvimo. Kajti to je tudi namen umetnosti ali, širše, ustvarjalnosti. Prebujenje in očiščenje.