Lačna vrana siti ne verjame

 

 

 

Spet postavljajo meje med dobrim in zlim. Mi smo kot vedno na dobri strani.

Meja bo tekla preko Ukrajine. Zanjo še teče kri.Mir ni odvisen od Rusije in Ukrajine kot nas hočejo prepričati. Konflikti postajajo normalnost. Novi se že kažejo na daljnem vzhodu.  Končali se bodo, ko se vsi vpleteni igralci dogovore o novem svetovnem redu. To pa ne bo tako kmalu.

Večina konfliktov ima skupne korenine. Ti so posledica nasprotji interesov med revnejšim globalnim jugom in bogatim globalnim severom (zahodom). Zahod jih tolmači kot blokovsko delitev med demokratičnim, svobodnim zahodom in avtoritarnimi režimi medtem, ko jug trdi, da so napetosti posledica težnje zahoda po ohranitvi svetovne hegemonije.

Zdajšnja ureditev sveta temelji na pravilih, ki jih bogate države načelu z ZDA postavljajo drugim. To so večinoma bivše kolonialne države, ki obvladujejo svet zadnjih 500 let in predstavljajo okrog 13% svetovnega prebivalstva. Še iz kolonialnih časov se čutijo večvredne, poklicane vladati svetu in mu vsiljevati svoja pravila. Njihova ekonomska moč je v zatonu. Združene so okrog G7 in Nata.

V nasprotju z zahodnimi državami, države globalnega juga hočejo, da je ureditev sveta temelji na mednarodnem pravu, ki velja za vse enako. Novo mednarodno pravo naj bi se še napisalo. Sprememb si žele predvsem države BRICS-a na čelu s Kitajsko in simpatizerke z njihovimi stališči. Teh je vse več. Predstavljajo 40% in več svetovnega prebivalstva. Njihova ekonomska moč že prerašča moč zahoda. Vodilna država te skupine je Kitajska, pomembnejše so še Rusija, Indija in Brazilija.

Vendar v tem primeru ne gre za blokovsko delitev.

Kar te države hočejo, je njihovo mesto v svetu z drugačno svetovno ureditvijo od te, ki velja od druge svetovne vojne.

Nove svetovne ureditve so običajno posledica vojn. Posledica druge svetovne vojne je bila blokovska ureditev sveta. Na srečanjih v Jalti in potsdamski konferenci so se voditelji držav dogovorili o novem svetovnem redu. Vzpostavil se je blok zahodnih držav pod vodstvom ZDA in blok vzhodnih držav pod vodstvo SSSR.

Po razpadu SSSR so ZDA postale edini svetovni hegemon. Ta status hočejo na vsak način ohraniti. Največjo grožnjo vidijo v rastoči Kitajski.

Kitajsko videnje nove svetovne ureditve je drugačno od videnja ZDA. Predvideva mnogo centrov vpliva namesto enega svetovnega hegemona, zato je za države globalnega juga privlačnejši. Prav tako predvideva več finančnih centrov in valut namesto ene svetovne.

Jug in zahod se razhajata tudi v razumevanju pojmov vojaške in geopolitične agresije. Vojaška agresija je vsem jasna. Zahod trdi, da so vsa delovanja za dosego političnih ciljev razen vojaške agresije dopustna. Kitajska pa trdi, da ločevanje političnega delovanja (agresije) od vojaškega ne prispeva k miru ampak je v resnici vzrok vojnam.

Kaj je politična agresija? Država, ki jo izvaja nad neko državo, te vojaško ne napade ampak si jo prizadeva na dolgi rok s političnimi, finančnimi in drugimi sredstvi podrediti.

Metode takega podrejanja so dobro znane. Osnova je formiranje agresorju pripadnih elit s podkupovanjem, netenjem notranjih sporov, sankcijami in drugimi metodami.

Tak primer je kolonizacija Indije, ko je kontingent okrog 10.000 angleških uradnikov kontroliral državo z milijardnim prebivalstvom, zahvaljujoč korupciji in netenjem sporov med posameznimi vplivnimi subjekti v državi. Novejša primera sta primera arabske pomladi in delovanje zahoda v Ukrajini pod pretvezo širjenja demokracije in liberalnih vrednot.

V zgodovini je bilo vse polno primerov destabilizacij držav preko zahodu podrejenih vplivnih skupin, socialnega inženiringa, sponzoriranje različnih nevladnih organizacij, ki delujejo podobno kot misijonarji v srednjem veku, kulturnega inženiringa preko medijev in monopola angleščine kot svetovnega jezika, usmerjanje in filtriranje informaciji (Google), sledenje za vsem in vsakomur preko »pametnih naprav«, itd.

S takim delovanjem v preteklosti, je zahod svojo svetovno hegemonijo tudi dosegel, zato države globalnega juga zahodu njegove dobronamernosti preprosto ne verjamejo.

Znani strateg ZDA Zbigniew Brzezinski je nekoč zadal pomenljivo vprašanje: »Čigava je (vaša) elita, ki hrani denar v naših bankah?«

Nazorna razlaga delovanja in stališč ZDA je tudi spodnji video (posnet po 2014 in pred napadom Rusije na Ukrajino)

 

V izogib bodočim konfliktom želi globalni jug jasno definirana pravila delovanja. K temu si posebej prizadevata Rusija in Kitajska, nasprotujejo pa seveda ZDA, ki jim prikimava EU.

Zahteve Kitajske in globalnega juga po drugačni svetovni ureditvi niso prišle naključno v času, ko se ZDA ukvarjajo z notranjimi problemi in različnimi pogledi na bodočo vlogo ZDA v svetu. Eden od vzrokov te razdvojenosti je pomanjkanje resursov ZDA za nadaljnjo vzdrževanje svetovne hegemonije.

V nasprotju z ZDA, ki širi svoj vpliv preko njej pripadnih lokalnih elit, Kitajska vidi možnost širjenja svojega vpliva brez zamenjave lokalnih elit, zato so njene ideje globalnemu jugu bolj privlačne.

Cilja sta seveda podobna le metodi sta različni. ZDA z zamenjavo elit pogojujejo ekonomske ugodnosti medtem, ko Kitajci z ekonomskimi ugodnostmi pridobijo nase elite določene strani.

Učinka sta različna. Pristop ZDA ne daje lokalnim elitam nikakršne možnosti manevriranja (ali si naš ali pa si naš sovražnik) medtem, ko pristop Kitajske daje lokalnim elitam več možnosti samostojnega odločanja in manevriranja ter ohranitev kulturne in politične suverenosti.

V nasprotju od zdajšnjega svetovnega reda v katerem zahod vsiljuje drugim svoje liberalne vrednote, bi bil novi svetovni red po viziji Kitajske osnovan na suverenih igralcih, vsak svojo specifiko razvoja, interesi, tradicijo in kulturo, ki se dogovarjajo o ciljih koristnih za celotno civilizacijo. Ključni pojem kitajskega predloga je pravičnost, ki mora biti enaka za vse. Suverena pa se smatra le tista država na katero ni političnega, kulturnega in ekonomskega pritiska.

S tega vidika je kitajski model globalnemu jugu mnogo bolj zanimiv od obstoječega modela zahoda.

Zahod ne predlaga ničesar novega in bi rad, da ostane vse kot je, čeprav je očitno, da so z ekonomsko rastjo globalnega juga spremembe nujne.

Globalni jug stališča zahoda do ukrajinskega konflikta jemlje kot licemerje, ko ima Rusijo za edinega krivca brez, da prizna soodgovornost za nelegitimno zamenjavo oblasti 2014 v Ukrajini in teženj širitve Nata na meje z Rusijo (primer tipične geopolitične agresije). Po kitajskem mnenju prav taka dejanja privedejo do vojn. Odločitev Ukrajine, da se zaradi lastne varnosti priključi Natu, na katero se sklicuje, tudi ne more biti izgovor. Varnost med dvema državama ne more biti enostranska. Šele, ko je pogoj obojestranske in nedeljive varnosti izpolnjen, takrat lahko obsodimo nekoga kot agresorja.

Hladni odnosi med globalnim jugom in zahodom se kažejo kako so predsednika ZDA Bidna sprejeli na obisku v Saudski Arabiji, kako Macrona ob obisku afriških držav, kako nemškega konzula v bivši koloniji Namibiji. Predsedniku Namibije je očital prevelik vpliv Kitajske, ta pa mu je odgovoril: »S kakšno pravico nam vi, bivši kolonialisti, postavljate pogoje s kom se lahko družimo?« Kako je bila pričakana Ursula Von der Leyen na Kitajskem, ko jo na letališču ni pričakal nihče in je morala skozi kontrole enake običajnim potnikom.

Podoben odnos ima globalni jug do sankcij, ki jih uporablja zahod za dosego svojih interesov. Sankcije drugim postavlja le zahod. Te niso delovale ne proti Iranu in ne delujejo proti Rusiji, ker jih globalni jug lahko ignorira in obide. Več državam zahod sankcije postavlja, več držav se od zahoda oddaljuje.

Ker se te izvajajo preko finančnih instrumentov zahoda, lahko hitro dolete kogarkoli, zato si jih globalni jug prizadeva obiti in trgovati v lastnih valutah. Ustanavlja lastne finančne institucije mimo IMF-a in zahodne razvojne banke.

Zanimive so debate na zahodu kako vključiti Rusijo nazaj v plačilni sistem SWIFT, ker je z njeno izključitvijo zahod izgubil kontrolo nad tokovi ruskega denarja.

Zakaj imajo Kitajci večji uspeh v državah globalnega juga od zahoda? Ker Kitajski diplomati pristopajo k lokalnim predstavnikom s spoštovanjem in prošnjo, v nasprotju z zahodnimi, ki pristopajo z zahtevami in aroganco.

Glavna pripomba juga zahodu je: Ne učite nas kako moramo živeti in kako delati.

Kitajci nimajo meril za korupcijo, demokracijo, človekove pravice, itd, s katerimi bi klasificirali posamezne države na dobre in slabe. Globalnemu jugu je jasno, da njegova merila služijo le zahodu samemu za opravičevanje intervencij. Dokončen prelom in spoznanje licemerja zahoda je bil njegov napad na Irak. Od tega napada je moralni kapital zahoda v očeh globalnega juga začel padati.

Nedavno sem gledal intervju zahodnega novinarja s indijskim zunanjim ministrom. Ob provokativnih vprašanjih novinarja glede odnosa Indije do vojne v Ukrajini je ta novinarja vprašal:

»Ko tako zagovarjate zahodne vrednote, koliko vaših (zahodnih) predsednikov je obiskalo Kijev in koliko Bagdad ob ameriški agresiji na Irak?«

V nasprotju z zahodom, ki za vse zlo krivi Rusijo, v očeh večine globalnega juga Ukrajina ne izpolnjuje pogoja suverene države. S tem ni rečeno, da ruske agresije na Ukrajino ne obsoja, le dojema jo v širšem kontekstu vzrokov in posledic. Ukrajino smatra kot instrument zahoda za ohranjevanje globalne hegemonije. V kolikor Ukrajina uspe definirati na osnovi tradicije svoje cilje razvoja, izvesti čistko elit kupljenih od zunanjih kuratorjev. Takrat bo globalni jug smatral Ukrajino kot suvereno državo in upošteval njene interese.

Žal bo do takrat preteklo še mnogo krvi. Sam sem prepričan, da ZDA svoje vloge svetovnega hegemona dolgoročno ne morejo ohraniti. Za to imajo vse manj resursov in vse več notranjih nesoglasij. Mnogi nedavni njihovi zavezniki (npr. Saudska Arabija) se odvračajo od njih k Kitajski. Sklepajo se nova zavezništva z državami BRICS brez žegna zahoda.

Če ne prej, bo svet čez dvajset let zelo drugačen. Menim, da ne v dobro zahoda pod pokroviteljstvo katerega sodimo tudi mi. Vedno je lažje revnemu obogateti kot bogatemu (tudi s sankcijami) bogastvo ohraniti.