Kam greš Evropa?

Bil sem pristaš in zagovornik Evropske unije (EU), prepričan, da bo v skupni družbi evropskih narodov končno prevladal razum v dobro vseh. Vse bolj spoznavam, da sem se motil. Prihodnost EU-ja vidim težko in temno. Zakaj?

Moje mnenje vam posreduje ameriški Google ne kak evroski ponudnik takih storitev. Lahko bi ga prebirali tudi preko kake druge ameriške »platforme« npr. Facebook, Istagram, Twitter, Whatsup, ipd. Na internetu kupujete preko ameriških trgovin Amazon, E-bay. Plačujete z ameriškimi kreditnimi karticami, Paypalom, hotele rezervirate preko ameriškega Bookinga, po svetovnem spletu vas »varno vodijo in vam slede« ameriški Microsoft, Google ali Apple. Večina Evrope uporablja ameriški Uber, pred »vragom« nas na evropskih tleh varuje ameriška vojska in ameriške rakete. Evropejci med sabo komuniciramo v angleščini, ne v jeziku kake od članic EU.

Ta ameriška »visoko tehnološka« podjetja ničesar ne proizvajajo. Sedeže imajo večinoma v davčnih oazah. V EU davkov ne plačujejo ali jih plačajo bore malo. Služijo s prodajo podatkov o nas. Ti podatki so kadarkoli na voljo varnostnim službam ZDA. Brez njihovega žegna sploh ne bi mogli poslovati. Podatki o vsakem vašem koraku, vsakem telefonskem klicu, vsakem vašem dihu so leta shranjeni na ameriških strežnikih.

EU je postala poslušen sluga ZDA. Ko ameriške tajne službe prisluškujejo evropskim predsednikom ti in EU mediji molče. Ko izsledimo nepomembnega vohuna našega »nasprotnika« mediji EU bijejo plat zvona.

Po nalogu ZDA in servilnosti EU politikov EU prijateljuje le še z »prijatelji« ZDA. Ta »jara« gospoda šteje samo sebe za vzor civiliziranosti in poklicano deliti levite drugim.

Po ukazu ZDA, EU ovira lastnim visoko tehnološkim podjetjem izvoz v države, ki jih ZDA smatrajo nevarne ogroziti njihovo svetovno prevlado. Kar tako, brez kakršnega koli zakona. EU (in naši) voditelji kimajo in molče izpolnjujejo ukaze gospodarja.

Moč EU je domnevno ekonomska. Tudi ta je na majavih temeljih. Danes se v EU skoraj ne proizvaja več izdelek, ki ga ni sposoben proizvesti naš konkurent. Inovacijska sposobnost EU nazaduje in je v globalnem merilu zanemarljiva. Ena od razvojnih smeri EU je digitalizacija. Pri tem EU ne proizvaja nobene elektronske komponente, ki to digitalizacijo v resnici omogočala. Naša digitalizacija je popolnoma odvisna od azijskih proizvajalcev elektronskih komponent.

Tehnološkega razvoja EU ne diktira trg in nove ideje, ampak politika. Ta meče enormne količine natiskanega denarja v politično definirane projekte. Večina njih stoji na trhlih strokovnih temeljih. Da bi podjetja prišla do razpisanega denarja se bolj trudijo zadovoljiti birokratske zahteve kot ga zaslužiti na trgu. V kolikor projekt pridobe, je njegova realizacija nepomembna. Pomembno je zadovoljiti birokrate z ustrezno izpolnjenimi papirji. Kako naj taki projekti popeljejo v tržno konkurenčno gospodarstvo?

Evropska energetska politika je do nedavnega slonela na ruskih energentih. Smrdljivim ruskim smo se odrekli. V resnici ne čisto a o tem je bolje molčati. Uvažamo jih dražje od posrednikov le, da so ti ruski plin in nafto oprali v dolarjih. Tiste »originalno smrdljive« po nižji ceni z veseljem uporabljajo Kitajci in Indijci in drugi »manj razviti«. Naša strategija je »zelena«. Ta prihaja na naše strehe in v naše avtomobile iz kitajskih sončnih celic in kitajskih baterij. Svinjarija pri njihovi proizvodnji ostaja Kitajcem, mi pa smo tako ekološko brezmadežni.

Z dragimi energenti postaja EU industrija nekonkurenčna. Nemška podjetja bijejo plat zvona (zaradi lastne ošabnosti in politike, da ne bo pomote). Kliče po novih sankcijah in dodatnih davkih na kitajske izdelke.

Varnostne službe spet iščejo »informbirojevce«, ki bi zaukazane sankcije utegnili obiti.

Na morjih, v koruznih poljih in gozdovih lovimo k nam bežeče reveže. Dokler so tam vladali nedemokratični samodržci beguncev ni bilo. Od kar smo te države s puškami in bombami demokratizirali, bežijo k nam. Niso dobrodošli. Dobrodošli so le oni, ki jih bombardirajo naši nasprotniki. Uporabni so kot orodje propagande proti njim. O miru ne govori nihče več. Svet je postal tekma v pobijanju v kateri je dopustno navijati le za »naše«.

Trdimo, da smo pluralna demokratična družba, vendar v uradnih medijih ni več alternativnih mnenj. Postali smo družba enoumja v kateri vsak drugačni glas od uradnega stališča sumljiv in označen za nasprotnikovo propagando. Kako naj tako ukazano enoumje privede k miru?

Dvolično politiko EU vidi ves »nerazviti« svet. EU s takim delovanjem pridobiva nove nasprotnike namesto prijateljev.

Mnoge bivše kolonije Evrope nekdanjim gospodarjem počasno propadanje privoščijo. To EU politikom povedo v obraz. Nekdanji sužnji se bivšega gospodarja več ne boje. Surovine, ki jih imajo, zdaj lahko prodajo naši konkurenci (Kitajcem). Ta jih ne uči kako jim je delati v lastni državi. Ekonomska moč »nerazvitega« sveta narašča in tako po vojaški kot ekonomski moči že presega »razvitega«.

Globalno poteka popolna marginalizacija EU-ja. Dvomim, da se evropski politiki v svoji oholosti tega sploh zavedajo.