Izumiranje nemškega Rudija

 

 

Nekaj časa je že, kar smo bili v velikem nemškem podjetju na zagonu našega stroja. Opazujem spremembe.

Tudi k njim je prišla politika »Safety first«. Temu bi se po naše reklo najprej varnost, potem delo. V proizvodnjo podjetja ne moreš več vstopiti, v kolikor predhodno ne opraviš enodnevni tečaj iz varnosti.Sklano z novo politiko je bilo potrebno, nas »nerazvite« Balkance izobraziti, predenj so nam dovolili vstop.

O varnosti nas je podučilo dekletce, bojda inženir za varnost. Prepričan sem, da sama prav velikokrat ni bila v kaki »nevarni« proizvodnji. Na tečaju varnosti smo med drugim izvedeli:

- da imajo za fabriko lužo. V tej luži žive žabe. Okrog luže so postavljene table, ki opozarjajo, da so v luži žabe. Table z žabo so rumene, narisane žabe pa zelene. V kolikor tako tablo vidimo, ne smemo do luže, ker bi lahko žabe zmotili. (Kakšne barve so table in kakšne žabe na tabli, je bilo kasneje eno od vprašanj v testu).

- da v proizvodnji ne smemo na lestev višje od drugega klina. V kolikor zadeve ne dosežemo, je potrebo poklicati usposobljenega »specialista« za delo na višini.

- da imajo v fabriki stopnice, po stopnicah pa lahko padeš, zato se je striktno držati poročja. V kolikor se poročja med hojo po stopnicah ne držiš, boš iz fabrike odstranjen

- prav tako boš odstranjen, v kolikor boš prestopil črti, ki označujeta pot po kateri se v fabriki lahko giblješ in stopiš v morebitno »nevarno« območje.

- zaščitna plastična očala moramo nositi tudi v pisarnah

- in v tem stilu naprej..

Menili smo, da nas imajo za bedake, a tečaj smo vsi naredili. Verjetno ne zaradi naše bistroumnosti ali varnosti, ampak zaradi kljukice, ki jo je mlada morala imeti, predenj nas je smela pripustili v fabriko. Kako bi lahko to »poglobljeno znanje«, ki smo ga na tečaju dobili prispevalo k naši varnosti, nam Balkancem ni bilo jasno.

Znotraj je zdaj fabrika bolj ali manj prazna. Zaskrbelo me je: »Kakšna neznana nevarnost preži name v tem praznem prostoru?«

Nekaj let nazaj, je bila v tem prostoru še proizvodnja. V vprašal sem kam so jo pospravili? Odgovorili so mi, da je novo vodstvo nerentabilno ukinilo, ostalo pa so po incidentu z Rudijem preselili v državo kjer je delo cenejše. Zdaj nameravajo za evropska sredstva postaviti avtomatizirano proizvodnjo, v kateri »Rudiji« ne bodo več potrebni.

»Bog vam pomagaj pri tem«, sem si mislil.

Namesto Rudija, ki nam je bil prej v pomoč, so nam tokrat v pomoč dodelili Ukrajinko in Romunko. Kake pomoči razen pri čiščenju od njiju ni bilo. V resnici jo tudi pričakovali nismo.

Medtem, ko smo se mi motovilili okrog stroja, je imel menagement v avli »team building«.                  Z zaščitmimi očali in čeladami na glavah ter delovnimi čevlji s kovinskimi kapicami na nogah, so sedeli okrog nekakšne banje in iz nje lovili plastične ribice. Pri tem so se na ves glas smejali.

Mi smo bili za en klin lestve prekratki, da bi lahko priključili stroj, na naslednji klin pa se nismo upali stopiti, da ne bi kršili pravil in bi nas odstranili iz fabrike. Sedeli smo in čakali specialista za delo na višini, da stopi na treji klin. Zbijali smo šale in modrovali kako je balkanska logika je v koliziji z novodobno nemško.

Med čakanjem na specialista sem pravil drugim, da me je sin nedavno povabil preizkusiti nemški električni avtomobil z 800 kilovatov moči, ki potegne do sto v treh sekundah. Avto lahko kupi vsak, če le ima dovolj denarja. Pospeški, ki jih avto nudi, so bili nedavno privilegij dirkačev formule ena, danes so dostopni sleherniku.

»Kaj je nevarneje sleherniku voziti avto z 800kw, ali stopiti na tretji klin lestve«, smo se spraševali?  Na eni strani pritrjujemo zamaške na steklenice, da ti ne bi škodljivo vplivali na okolje, na drugi strani mečemo stotine kilovatov v nič. Iz ene skrajnosti se opotekamo v drugo.

Zvečer so nas vodilni podjetja povabili na večerjo. Vprašal sem jih, čemu tako radikalni ukrepi? Povedali so mi, da so v proizvodnji imeli Rudija. Bil je dober delavec. Zaradi njegovih sposobnosti, so bili njihovi izdelki na trgu cenjeni. Noben robot ga ni mogel nadomestiti.  A Rudi ni spoštoval varnosti pri delu. Brez zaščitnih sredstev je vtaknil v prešo kos, pri tem mu je nepritrjeno težko orodje padlo na roko in zmečkalo prste.                                                                                                                          Rudi je imel sicer zavarovanje, a ni uporabljal zaščitnih sredstev. Ker ni uporabljal zaščitnih sredstev, je bil, ko je prišel iz bolnice suspendiran, zavarovalnica pa mu ni hotela izplačati zavarovalnine. Tudi čisto trezen bojda ni bil. Vložil je tožbo proti podjetju češ, da ni bil kriv za nesrečo on, ampak tisti, ki ni pravilno pritrdil orodja. Kako le naj bi njegove roke obvarovali zaščitni čevlji, ki jih ob nesreči ni nosil, je spraševal? A predpis je predpis in pravniki podjetja so prepričali sodnike, da je kriv Rudi. Izgubil je službo in postal klošar. Z avtomatizirano proizvodnjo se bodo Rudijev znebili in se jim z njihovimi kaprici ne bo potrebno več ukvarjati.

V pojasnilo:

Zgodba je sicer nekoliko karikirana a resnična. Rudi je simbol predstavnika izumirajoče evropske vrste, ki se je razvila po drugi svetovni vojni, ko je bilo potrebno porušeno Evropo spraviti v red. Največji delež populacije Rudijev je bil v Nemčiji. Predstavnik te vrste je cenil inovativnost, delavnost, natančnost in mojstrstvo. Po vojni je gradil nove hiše in tovarne. Iz njih so prihajali najboljši avtomobili, stroji, najboljše železo, steklo, keramične ploščice, pipe, telefoni in druge reči, ki njih človek po vsaki vojni potrebuje. Na svoje izdelke in delo je bil Rudi ponosen. Pomanjkanje formalne izobrazbe je kompenziral z delavnimi izkušnjami.

Rudi je bil ambiciozen. Svojim otrokom je privoščil boljše življenje kot ga je imel sam, zato jih je pošiljal v ameriške šole menagementa. Tako bodo lažje vodili tovarne, ki jih je zgradil, si je mislil. Tam so jih učili poslovnih zvijač, ekonomskih računic in novega načina vodenja tovarn, le kako narediti kvaliteten izdelek ne. Znanje kako nekaj narediti dobro, je postajalo nepomembno, najpomembnejši je postal profit. Rudijevi potomci so z novimi vrednotami ukinjali neprofitne proizvodnje doma ali jih selili v dele sveta, kjer so stroški dela nižji. Tisti doma, ki so ostali brez dela, so postajali trgovci cenejših izdelkov iz tujine, drugi so se zaposlovali v bankah, tretji so postali pravniki, četrti glumači, zabavljači ali natakarji. V novih dejavnostih zaslužijo več in lažje kot bi v tovarnah, pozabili pa so kako se izdelek, ki so ga dobro delali njihovi očetje, naredi. Proces izumiranja vrste Rudi se je tako začel.

Danes je pomanjkanje Rudijev splošno. Odraža se v odpadajočih vratih letal, zapiranju tovarn, pomanjkanju poklicev, ki jih družba najbolj potrebuje, porastu nekompetentnosti na vseh nivojih in posledično upadu globalne konkurenčnosti. Procesu se menda reče prehod v post industrijsko družbo. Oblast se boji štrajkov in hoče proces upočasniti. S subvencijami stimulira investicije proizvodnje baterij, polprevodnikov in drugih proizvodov. A večina teh investicij se klavrno konča prej, predenj proizvodnja sploh steče. Mnogi se sprašujejo zakaj?

Ker je v družbi vse manj logičnega mišljenja. Na glave natikamo plastična očala kjer ni nevarnosti, da nam kaj pade v oko. Nosimo čevlje z železnimi kapicami tam, kjer so v nevarnosti naše roke. Tako razmišljanje se na koncu odraža v prepričanju, da bomo s političnimi dekreti in subvencijami prišli do globalno konkurenčnega gospodarstva. Za dosego tega je v prvi vrsti potrebna kompetentnost na vseh nivojih. Do te ne prideš z dekretom ali denarjem, ampak z vrednotami  izumirajoče vrste Rudi.

(Pripomba: Seveda nisem proti varnosti pri delu. Zapisano je le primer nelogičnih predpisov. Taki v resnici ne doprinesejo k varnosti, ne dobrobiti posameznika, ne podjetja. So le uzakonjeni birokratski predpisi, ki v resnici bolj koristijo zavarovalnicam in pravnikom kot zaposlenim v podjetjih.)